Za obsesivno kompulzivno motnjo ali OKB lahko zboli vsak. Gre za anksiozno motnjo, ki jo zaznamujejo vsiljive misli oziroma obsesije, zaradi kateri posameznik čuti nelagodje, strah in skrbi ter jih spremljajo kompulzivna vedenja, s katerimi si poskuša to nelagodje olajšati. Simptomi se lahko pojavijo že v otroštvu, nekateri jih prvič opazijo v najstniških letih spet tudi pa v mladi odrasli dobi. Gre za stanje, pri katerem osebo mučijo ponavljajoče se misli in jo prisilijo v nesmiselna dejanja oziroma kompulzije, kot je obsedeno čiščenje, pospravljanje, zlaganje, štetje, preverjanje ali ima v žepu ključe, ali so okna in vrata zaprta, umivanje rok, itd. Oseba, ki jo ta nagnjenja mučijo, si tega sicer ne želi početi, a ima ves čas občutek, da mora. Zaradi ponavljanja rituala ima občutek, da ima dogajanje pod nadzorom in čeprav po njem začuti olajšanje, je to zelo kratkotrajno. Določen ritual bolnik ponovi tudi več stokrat na dan, zaradi česar ta vpliva na njegovo vsakdanje življenje, na delo in na družabno življenje, ki s časom ne more več biti normalno. Medtem, ko nekateri motnjo podedujejo, pri drugih veliko vlogo pogosto igrajo tudi dejavniki iz zunanjega okolja, včasih pa se bolezen pojavi pri osebah z možganskimi poškodbami, kar kaže na to, da gre lahko tudi za povsem zdravstven problem.
Obsesivno kompulzivna motnja ima številne simptome, med drugim tudi ponavljajoče se vedenjske vzorce, vsiljive in nesmiselne predstave in neuspešne poskuse bolnika, da bi jih premagal. Medtem ko se nekateri bolniki odločijo poiskati strokovno pomoč, pa si drugi skušajo pomagati sami. Toda zelo pomembno je, da se obsesivno kompulzivna motnja začne zdraviti čim prej, saj se simptomi z leti lahko le še okrepijo. S prepoznavanjem anksiozne motnje pa imajo pogosto težave tudi strokovnjaki. Ta je bila v preteklosti že večkrat nediagnosticirana ali pa celo napačno diagnosticirana, saj starši, zdravniki in učitelji simptome motnje pripisujejo depresiji ali tesnobi, ne pa obsesivno kompulzivni motnji.